V SPOMIN

V spomin vsem mojim zlatim kužkom, ki jih ni več z nami.

RADA VAS IMAM NESKONČNO NEKOČ SE BOMO ZOPET SREČALI.

 

V spomin naši ljubljeni MonAmi

13.05.2013-5.04.2017

Prehitro, prehitro se je končala tvoja pot. Komaj  štiri leta bi bila stara, zelo nam je hudo in neznansko te pogrešamo.

Bila si naše sonce, naša sredina, naša Mona. Še vedno tečejo solze, veš. In kako težki so zdaj naši dnevi sploh si ne predstavljaš kako hudo je.Kot bi imel v sebi eno veliko praznino, ogromno praznino. Nekako se ne moremo sestavit ne gre še, vsak od nas razmišlja o tebi tudi Di in Bella te pogrešata. Zjutraj so naši sprehodi zelo kratki, ker te iščemo vse in sploh ne najdemo veselja, užitka. Obe hodita za mano ni jima do vohanja do tekanja, do igranja. Samo z agilityem ju spravimo v akcijo.

Šli smo z avtodomom v hribe in prvi dan v Lipici je bilo grozno. Tako smo te pogrešali, vse se je vrtelo okoli tebe. Di je na travniku našla sled malce vohala in te čakala, da gresta v dir a te ni bilo, ni te bilo. Nobena ni tekla za sledjo, ti si bila tista, ki si ju pognala v dir v akcijo v igro, znala si se igrat z obema. In kako prazen je avtodom, noro, za vsak ko sem pogledala na prostor pred hladilnikom kjer si vedno ležala mi je bilo hudo. In zjutraj ni bilo skakanja na najino posteljo pa lajanja naj že pridem dol, o pikica  kako te pogrešam.

Šli smo v hribe kjer ti nisi hodila, da bi nam bilo lažje, ni uspelo. Vsak dan je boj za nas, čeprav tega ne pokažemo. Pogrešamo te, bila si tako prijazna, pridna, nagajiva, prilagodljiva in svojeglava ne vem kako ti je uspelo ampak za vsakega od nas si imela drugačen pristop.

Bila si nekaj posebnega, prehitro si odšla. Malce sem tudi jezna nate, zakaj si morala pojest strup, zakaj, doma si imela samo dobro hrano posebej zate smo kuhali. Vedela si, da ne smeš oj, pikica zakaj. Pogrešamo te, noro te pogrešamo bodi dobro nad mavrico.

 

 

IDA- Sagena don t forget   16.11.2004-29.12.2014 

Prišel je ta žalosten dan, ko smo se morali posloviti od Ide.

Od naše bradatke polne energije in njenih uporniških ustvarjalnih zamisli.

Še ko je komaj stala na tačkah je besno lajala na sosedovega kužka ko je šel mimo, se hotela zagnat za avtomobilom in ljubosumno čuvala svoje dragocene igračke.

Bila je nekaj posebnega, res edinstven kuža, ki me je naučil drugačnega razmišljanja, neskončnega potrplenja  in spoznanja, da je na koncu vedno, vedno vse po njeno   .

Še vedno se nasmejim, ko se spomnim njenih lumparij.

Kako sem jo neštetokrat z jeznim ukazom ustavila pred blatno lužo, obrnila se je me pogledala in skok v lužo in spet tisti njen pogled a vidiš kje sem. Isto je bilo z valanjem po kakšni umazaniji in to je bil prav poseben stil valanja, najprej je packarijo zaciljala z glavo ušesom nato pa čop cela na tla.Čez čas smo prav po stilu vedeli a samo uživa v mokri travi ali grr   .

Poskusili sva z agilityem. Najprej sva skočili skupaj, to je šlo, pol pa je morala sama, ni šans, samo mogoče 2x-3x pol se je pa uprla kar ulegla se je na tla in nobena igračka in super hrana je ni premamila. Če sem nato skočila sama je spet ona za mano nato spet upor in njen pogled no daj najprej ti. Raje je ležala na mizi kontrolirala ostale in jih odganjala od mize njenega prestola, če so se preveč igrali pa je lajala.

Ja veliko je imela za povedat ta naša Ida, tako, da so nas že bolela ušesa   , če sta se Bella in Mon Ami igrali je lajala za vsak slučaj, da je bi ne pohodili, če smo zavili za njo v napačno smer nas je prigovarjala, da moramo za njo, lajala je na valove, ki so bili nemogoči in se jih ni dalo ujet, na avtomobile predvsem pa na motorje tiste ko so bolj rohneli kot peljali hitro.

Ko je bila mlajša je uživala v teku, uživala ko smo se skupaj podali na rolanje po naši dolini ali sprehode v naše gričke. Pri svojih petih letih je dobila pomočnika Bello, ki je imela do nje zelo spoštljiv odnos. Z njeno in našo pomočjo se je rešila veliko svojih strahov, čeprav se je še vedno zelo bala pokov, balonov, čolnov, nenavadnih zvokov. Ampak na to smo se navadili in ko je obstala kot vkopana in je dvignila svoja ušesa jo je bilo potrebno hitro privezat na povodec. Najbolj varno se je počutila v kopalnici v bani ali pa v omari.

Pri svojih sedmih letih je bila zelo nesrečna, tako nesrečna da sem ji poskušala najti nov dom. Nesrečna je bila, ker smo veliko potovali (seveda z njo) in to ji ni bilo všeč prav videla sem po njenih dejanjih in pogledu. Vendar na srečo nisem našla doma, ki bi bil po moje idealen za njo in ostala je z nami. Nekaj časa je potrebovala, da se je vdala v usodo in se pomirila.

Zelo lepo je sprejela  Mon Ami v svoje okrilje in na moje začudenje jo je mala z veseljem uponašala in se učila od nje. In Ida je bila potrpežljiva ter prijazna do nje.

Bile so prava triperesna deteljica, prva pa seveda Ida. Predvsem, ko smo srečali neznane pse je ona prva preverila, če so prijazni. Če se ji je zdel pes napadalen se ga je izognila v loku in z njo tudi Bella ter Mon Ami. Bila je prijazna do drugih živali in ljudi, ampak želela je svoj prostor, svoj krog zasebnosti in če je bil kakšen kuža preveč nadležen je znala globoko zarenčat.

In ta njen krog zasebnosti smo spoštovali tudi mi, v hiši, na vrtu, avtodomu, avtu, prikolici povsod je imela svoj prostorček in mir.

Zdaj ima svoj mir naša lumpa Ida, pozdravi na mavrici Mandy, Valija, Olija in Harija.

Pogrešamo te.

EnglishFrenchGermanItalianSlovenian